Rovke so v Sloveniji izjemno pogoste in raznolike (poznamo vrtne, poljske, gozdne in vodne rovke). Najdemo jih povsod, od urejenih vrtov in parkov do kleti in pritličnih prostorov starejših hiš, zlasti v bližini vlažnih območij ali gozdnih robov. V objekte najpogosteje vstopajo jeseni, ko iščejo toplo zatočišče, ali pa sledijo svojemu plenu (žuželkam) v notranjost skladišč in shramb.
Morfologija in Senzorika: Čeprav so na videz podobne mišem, rovke niso glodalci, temveč žužkojedci. Prepoznamo jih po podaljšanem, gibljivem rilčku in drobnih očeh. Njihov vid je izjemno slab, zato se v temi zanašajo na vrhunski sluh in občutljive tipalke. Nekatere vrste (npr. povodna rovka) imajo celo strupeno slino, s katero omamijo svoj plen, kar je v svetu sesalcev prava redkost.
Metabolični Stroj: Imajo neverjetno hiter metabolizem – njihovo srce lahko utripne do 1200-krat na minuto. To jih sili v nenehno iskanje hrane; vsakih nekaj ur morajo pojesti toliko hrane, kot tehtajo same, sicer zaradi pomanjkanja energije poginejo v enem dnevu. So izrazito teritorialne in presenetljivo agresivne; v boju za hrano ali prostor se ne ustrašijo niti večjih tekmecev.
Higienska Nevarnost in Vonj: Čeprav so v naravi koristne (uničujejo škodljive žuželke), v objektih povzročajo resno higiensko škodo. Njihovi iztrebki kontaminirajo prostore, največjo težavo pa predstavlja specifičen, močan in neprijeten vonj. Tega izločajo njihove mošusne žleze za označevanje teritorija, vonj pa se hitro vpije v izolacijo in lesene elemente stavbe, kjer ostane prisoten še dolgo po odstranitvi živali.
Strateška Razlika (Rovke vs. Miši): Ključna napaka amaterske deratizacije je zamenjava rovk za miši. Ker rovke niso glodalci, jih klasične vabe na bazi žit ne zanimajo. Napačna diagnoza vodi v nesmiselno uporabo strupov, ki ne dajo rezultata, medtem ko rovka neovirano nadaljuje s kontaminacijo prostorov.
Navadni polh (Glis glis) – "Nočni okupator podstrešij"
Polh je slovenska specifika. Razširjen je po vsej državi, z izjemno visoko koncentracijo v bukovih in hrastovih gozdovih Notranjske, Kočevske in Dolenjske. V objekte ne vdira naključno, temveč ciljno – podstrešja vikendov in hiš ob gozdnih robovih uporablja kot varno bazo za prezimovanje (hibernacijo). V Sloveniji se njegova aktivnost ciklično povečuje v letih z obilnim obrodom žira in želoda.
Morfologija in Senzorika: Prepoznamo ga po gostem sivem kožuhu, velikih črnih očeh za nočni vid in košatem repu. Je vrhunski plezalec, ki s svojimi ostrimi kremplji brez težav pleza po navpičnih lesenih fasadah in celo hrapavem ometu. Njegov sluh je izjemno izostren, kar mu omogoča, da zazna premikanje v hiši in se pravočasno skrije v izolacijo.
Vedenjski vzorec (Nočni hrup): Polh je izrazito nočna žival. Njegov prihod na podstrešje prepoznamo po značilnem "galopiranju" in cviljenju v poznih večernih urah. So izjemno teritorialni in ko enkrat naselijo podstrešje, ga markirajo z urinom in iztrebki. Njihova najbolj fascinantna lastnost je dolga hibernacija; od oktobra do maja polhi mirujejo, vendar njihovi iztrebki v tem času postanejo gojišče za plesni in pršice.
Strukturna Škoda: Polh je za izolacijo podstrešij "tempirana bomba". V mineralni volni ali stiroporju gradi obsežne sisteme rovov in gnezd. S tem popolnoma uniči toplotno izolativnost objekta. Ker so polhi glodalci, nenehno grizejo vse, kar jim pride pod zob – od lesenih tramov do električnih kablov, kar v starih lesenih ostrešjih predstavlja kritično požarno nevarnost.
Posebnost (Razlika od podgan): Polh ni "umazana" žival v smislu kanalizacije, je pa "vandal". Medtem ko se miši in podgane skrivajo, polh s svojim gibanjem in premikanjem predmetov povzroča močan stres prebivalcem. Klasične vabe za podgane na polhe pogosto ne delujejo, ker so sezonsko orientirani na specifično gozdno hrano (oreščki, sadje).