V 50. letih prejšnjega stoletja je psihobiolog dr. Curt Richter na univerzi Johns Hopkins izvedel eksperiment, ki je pretresel znanstveno skupnost. Divje podgane je spustil v visoke steklene valje, napolnjene z vodo. Stene so bile gladke, izhoda ni bilo. Podgane so plavale, iskale rešitev, a ko so ugotovile, da je situacija brezizhodna, so se vdale. Večina jih je potonila in poginila v pičlih 15 minutah. Ne zaradi mišične odpovedi, ampak zaradi obupa – doživele so t.i. psihogeno smrt.
Ključni preobrat: Richter je nato spremenil protokol. Tik preden bi druga skupina podgan omagala in potonila, jih je rešil. Vzel jih je iz vode, jih osušil, ogrel in nahranil. Pustil jim je, da so si opomogle in se umirile. Nato jih je vrnil v vodo. Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Te podgane niso plavale 15 minut. Plavale so v povprečju 60 ur (več kot dva dni)! Ena podgana je zdržala celo 81 ur.
- Zakaj je to pomembno za DDD? Ta eksperiment dokazuje, da podgane niso le biološki stroji, ampak imajo kompleksen spomin in sposobnost predvidevanja. Preživele so zaradi psihologije. Ker so bile enkrat rešene, so razvile "upanje". Njihovi možgani so telesu ukazali, naj ignorira signale za ustavitev, ker so "verjele", da rešitev obstaja.
-
Strateški nauk H2O STOP: Če podgana preživi vašo prvo, slabo nastavljeno past (se iz nje reši), se bo iz te izkušnje naučila neomajne odpornosti. Postala bo imuna na stres in previdna. Zato v H2O STOP ne dopuščamo "poskusov". Naš prvi udarec mora biti 100-odstotno učinkovit in dokončen, da ne ustvarimo "super-podgane".